Njegov prvenec Raztegljiva tetovaža (1990) je zbirka bizarnih domislic, nenadnih pomenskih zasukov, ki gotovo koketirajo z nadrealizmom. Gre za zbirko pesmi, katerih notranja zgradba je do skrajnosti razbita, zunanja podoba pa je ostro začrtana: vse pesmi so osemvrstičnice. Pesmi so kritiki označili kot nadrealistične in ludistične, v posameznih verzih pa se izrisuje tudi liričen pristop.
Avtor se v uvodu sklicuje na Bretona, ki mu je knjiga tudi posvečena. Besedilo za ovitek knjige je prispeval Alojz Ihan, fotografijo pa Diego Andres Gomez. Ta zbirka – najprej je izšla v hrvaškem prevodu Branka Čegeca, nekaj tednov za tem pa v takrat eni najprodornejših založb za domačo poezijo, Emonici, – je v slovenskem medijskem prostoru požela velik odmev, tako da je Novaković že s prvo zbirko postal uveljavljeno ime. Novico Novakovića so nekateri celo imenovali »prvi slovenski nadrealist«. Knjiga je bila nominirana za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani leta 1991.
Zbirki Raztegljiva tetovaža je sledila zbirka sonetov Fatamorgana ali kankan nekega klovna (Mondena, 1993), ki na nek način nadaljuje in še intenzivira poetiko prve zbirke in je prav tako zelo odmevala v slovenskem prostoru. Avtor je s to knjigo nadaljeval raziskovanje in eksperimentiranje iz prve knjige, vendar je bil tokrat v formi še strožji. Gre za zbirko sonetov, kjer se iz forme rojeva vsebina. Pesmi so duhovite in pomenijo korak naprej v pesniškem svetu Novice Novakovića. Spremno besedo je napisal Brane Senegačnik, besedilo za ovitek knjige je prispeval Boris A. Novak, fotografijo pa Diego Andres Gomez. Novaković je s to zbirko k močni liniji slovenskih sonetistov dodal novo, zapeljivo možnost: posodo soneta je napolnil z nadrealistično fantazijo. Estetski učinki te nenavadne povezave so osupljivi in plodni: nadrealistična erupcija jezikovne invencije je z zvočnimi sredstvi klasične forme zajezena, zato se ne razliva v brezmejnost in brezobličnost, temveč se njeno pomensko bogastvo paradoksalno poglablja in intenzivira, kot je o knjigi zapisal Boris A. Novak.
Zapeljevanje (Cankarjeva založba, 1995), pa je povsem nov svet v poeziji Novice Novakovića. Ni več eksperimenta, nadrealizma, miselnih obratov, temveč jasna, povsem čista artikulacija, pri čemer je pesnik eksploziven, prepoln ritma in skorajda razuzdano impresioniran nad svetom okrog sebe. Popolnoma drugačna poetika, kakor smo jo bili dotlej vajeni pri Novakoviću, a tudi berljivejša, dostopnejša, pa spet sveža in na določen način ujeta v koheziven diskurz. Pesnikova percepcija sveta je v tej zbirki zanj nekaj povsem novega, kakor da bi se v njegovi eksistenci nekaj porušilo ali izgradilo na novo. To so prozne pesmi, nemalokdaj pravi mali paradoksi, napisani z veliko pozornostjo do estetskega utelešenja besedila, hkrati pa ta poezija še zmeraj stavi na presenečenje, na ironične in paradoksalne zasuke, na preobrate na krajih, kjer pričakujemo shojene poti. Novost pri tej z ritmom nabiti poeziji je gotovo ljubezenska poezija, pesnik je očaran nad žensko, nad njeno lepoto, nad njeno strastjo. V nekaterih pesmih pa mu uspe biti čudovito duhovit, kar ga pri takem stilu odreši patetike. Pesmi so izredno komunikativne in duhovite, v njih se prepletajo najrazličnejše barve in zvoki glasbenih inštrumentov, tisto, kar vas bo prav gotovo zapeljalo, pa so njegove ljubezenske miniaturke in humornost. Besedilo za zavihek je prispeval Andrej Blatnik.
Nato je Novaković v srbščini izdal zbirko Veličansto Užas i druge pesme strave (Društvo Apokalipsa, 1996), ki se spogleduje z mračnimi poejevskimi toni. Zbirka pesmi v prozi v “srbohrvaškem” jeziku, ki so nastale ob branju Poevih zgodbic. Po času nastanka sodijo te pesmi med “tetovažo” in “fatamorgano”, pesnik pa je skušal z njimi pričarati nekaj groze in strahu in vam na ta način pognati kanček adrenalina po žilah. V kolikšni meri mu je to uspelo, lahko presodite sami, če preberete knjigo.
Tej knjigi sta sledili še dve zbirki pesmi za otroke, in sicer Čudnolike slike (Karantanija, 1997) in Nekaj čisto pravih (Karantanija, 1998). V svoji poeziji za otroke, tako zapiše Vida Mokrin Pauer, je lahkoten, radoživ, slikovit, zanimiv; ob tem mimogrede pove, kako so lepi dotiki, lenobe, spanja, oddihi, mežiki, obiski, začudenja, smehljaji in smehi, … Pri tem se ne nagiba v nobeno zafilozofirano ali zamodrovano smer, v kateri bi bil zakoličen kot važič. Nasprotno, njegove pesmi za otroke so tople in zabavne pesniške novice, ki otroke, če so slabe in mrzle volje, oblečejo kot nogavice za nove domiselne stezice.
Pri Čudnolikih slikah gre za formalno dovršeno zbirko kratkih pesmic o vsemogočem, od straniščne školjke preko duhov do gusarjev (in še čem). Pesmi je ilustriral Uroš Hrovat, ki je pripravil tudi izredno mamljivo naslovnico. Pri Nekaj čisto pravih pa gre za slikanico: v knjigi je enajst pesmi o živalih, vse so opremljene s čudovitimi barvnimi ilustracijami, ki jih je narisala arhitektka Darja Malarič. Kot je v spremni besedi zapisal Vitan Mal, je Novica Novaković v prejšnji knjigi za otroke pripovedoval o vsem mogočem, tokrat pa so junaki njegovih pesmic izključno živali. In to takšne, ki jih ne srečujemo po mestih in vaseh, vseh ne premorejo niti v živalskem vrtu – zaradi česar so še toliko bolj zanimive. Torej, od kita, zebre, opice, krokodila do slona in pingvina, če jih naštejemo le nekaj.
Leta 1999. mu je založba PM Chapbooks izdala prevod izbranih pesmi, prevedenih v angleški jezik, z naslovom Angel Fall (Chattanooga, USA, 1999), pesmi je prevedla Špela Vintar.
Knjiga pesmi za odrasle s pomenljivim naslovom »Brezglavi jezdeci« (Mondena, 2002) je tako po slogovni kot po tematski plati nadaljevanje Zapeljevanja. Skoraj vse pesmi iz te zbirke so bile predhodno predstavljene v najuglednejših slovenskih literarnih revijah (Literatura, Nova revija, Apokalipsa) in v radijskih oddajah, nekatere pesmi pa so bile objavljene tudi v angleškem in poljskem prevodu. Risbe za knjigo je ustvarila Ljerka Kovač, spremno besedo je prispeval Jurij Hudolin, besedilo za zavihek Irma Plajnšek – Sagadin, Tatjana Pregl Kobe pa je dodala nekaj besed o avtorici risb. V tej zbirki njegova avtopoetika v svojem preigravanju raznolikih prijemov med drugim prinaša nekaj hudolinovsko grobih, sarkastičnih elementov ter zupanovske mehke pastelnosti. Pesnik skuša provocirati, bralca zapeljevati in se z ostrim ritmom kar najgloblje zasidrati v njegovo zavest. V teh pesmih je gotovo primaren ritem, vejice, ki sekajo posamične sintagme, pa nam omogočajo, da se z natančno percepcijo prepričamo, da hoče pesnik vsaki besedi dati svoj pomen. Spet potujemo skozi različne geografske pokrajine, mesta, države, pejsaže, predvsem pa se avtor spet zelo intenzivo posveča strasti do ženske. V fundamentu je ženska tisto gonilo, ki jo ostali miselni pesnikov diapazon obkroža. Je pa v Brezglavih jezdecih tudi nekaj več grenkobe, več »defetizma« in obtoževanja sveta. Pesnik nagovarja različne avtorje, tiste, s katerimi prijateljuje, in tiste, kateri so se ga dotaknili. O pesnikovi zrelosti pričajo natančno položene besede, ki ne izzvenijo v prazno, temveč pri vsaki pesmi tvorijo kompaktno miselno celoto, kot je zapisal Jurij Hudolin. Novici Novakoviću je spet uspelo napisati odlično zbirko, ki vsekakor skupaj z Zapeljevanjem predstavlja vrh njegovega dosedanjega ustvarjanja in enega od vrhov sodobne slovenske poezije.
Knjigica oziroma slikanica Biba, pridi v mojo dlan (Društvo Apokalipsa, 2004) je njegova naslednja knjiga/slikanica za otroke. Pesmicam iz knjige Biba, pridi v mojo dlan je skušal vdihniti čim več svojega humorja, hudomušnosti in drugačnih pogledov na nekatere stvari, ki jih sicer ne opazimo ali pa jih vidimo z zaprtimi očmi. Bibo je poskusil postaviti v današnji svet, v svet hitrega dogajanja, ko se veliko govori o otrokovih pravicah, po drugi strani pa marsikdaj pozabljamo na domišljijski svet, na otroške fantazije in na sanje, iz katerih je stkano otroštvo. S pesmicami želi nasmejati najmlajše, jih spodbuditi k opazovanju in spraševanju ter jim pričarati nekaj novega, kar bi jim popestrilo dan ali polepšalo večer pred spanjem. Ilustracije je prispevala Maja Hribar.
Sledi pesniška zbirka (ponovno za odrasle), ki nosi naslov Rumena, zelena, modra, rjava (GOGA, 2006, Novo mesto). Kot je napisala Stanka Hrastelj v spremni besedi, Novakovićevo najnovejše delo kaže vznemirjenja, podrobnosti, povsem preproste, a obdane z neko magično avro, da morejo doseči poezijo. V zbirki Rumena, zelena, modra, rjava je kot deček, ki se sprehaja po travniku in se razveseli vsake regratove lučke. Nima se namena spuščati v globok, razmišljajoč dialog s svetom, temveč opazi drobce, ki pogosto osmišljajo življenje, a tako radi zbežijo iz diapazona zavednega.
Kratki in jasni verzi včasih nakažejo začetek misli oziroma dogodka, a nikdar ne dorečejo vsega. Tudi sintagma je enostavna. Stavki so kratki, nezapleteni, mili. V njih je veliko prvinskosti, prvinskega ritma. Naslovi ciklov so vzeti iz verzov določenih pesmi. Pri tem praviloma naslovni verz ni vsebovan v ciklu, ki ga uvaja, napove. Verz iz prvega cikla bo naslov drugega cikla, verz iz drugega cikla bo naslov četrtega in tako naprej. Povsod je videti prehajanje, pretakanje. Nikoli dokončno ne prerežemo popkovine z določenim obdobjem življenja, vedno nekaj vzamemo s sabo. Najbrž je erotika (erotični naboj, ki ga najpogosteje prepoznamo kot odnos med moškim in žensko, saj nam je izkustveno najbližji) le redko prvi ali zavestni vzgib za literarni zapis. A gotovo je ravno erotika nujni pred-čar, pra-mikavnost, da se zgodi ustvarjalna beseda. V igro se ne spustiš, če te ne vlečejo nevidne niti.
Iz pričujoče zbirke poleg erotičnega naboja pronicajo še drugi momenti. Približevanje ženski se odvija nežno in lahkotno ter da priložnost času, da se odvija počasneje, oziroma da se v času opazi razpoke, skozi katere vdirajo običajne lepe podrobnosti. Ki bi lahko povsem neopažene šle mimo. Kar se tudi zgodi, ko mladostniško vznesenost leta zabrišejo in pohodijo.
Zbirka in pesmi v Rumena, zelena, modra, rjava niso hermetično zaprte, avtor jim odpira okna in jih prezrači z nekaj zelo osebnimi, intimnimi izpovedmi. Previdno in premišljeno jih umesti na zibajoče plivkanje ostalih pesmi, njihova iskrenost ni podana kot temno depresivno polnilo.
Strašna Biba pesmi šiba – izbor (Karantanija, 2006) – v tej knjigi so zbrane njegove najboljše pesmi, ki so bile že objavljene v prejšnjih treh knjigah. Odlične barvne ilustracije in vabljivo naslovnico je prispeval Uroš Hrovat.
Pesmi in ilustracije kar kličejo, da vzamete knjigo v roke. Novica Novaković in Uroš Hrovat sta se pri tej knjigi prikazala kot odlično moštvo. Smešnim in humornim pesmicam je ilustrator dodal navihane in hudomušne slikice.
Otroci bodo prav gotovo uživali ob branju oziroma poslušanju teh pesmi ter ob ogledovanju ilustracij.
Skratka, knjiga je super!
Stvor je iz leta 2007 in kot je zapisano že na naslovnici, je knjiga namenjena SAMO ZA NEUSTRAŠNE. Pri tem pesnik in ilustratorka Kiki Omerzel, ki je tudi oblikovala knjigo, mislita povsem resno. V tej slikanici je daljša, na trenutke arhaična pesem o stvoru, ki preži in čaka in voha in lovi … Zadnje verze vseh kitic pa lahko posebej beremo kot svojo pesem. Ilustracije so črno-bele, kot gre k takšni strašljivi pesmi, izdelane so do podrobnosti in delujejo rahlo baročno.
Kdor si upa, naj prebere …
.
Kdo si upa je iz leta 2011. Knjiga je prepolna gnusnih, strašnih in nagravžnih pesmic, zelo primernih za smeh in razvedrilo, ne samo za otroke, ampak tudi za odrasle. Pesnik se ponovno poigrava z rimami z njimi nasmeje mlade in stare. Otroci jo obožujejo.
TACE PROČ!!
Odlične barvne ilustracije in vabljivo naslovnico je ponovno prispeval Uroš Hrovat. Kdo si upa? Ta naj prelista in prebere … Kdor ne, pa ne …
.
.
.
Majhne stvari iz 2013 … Nova revija, Samorog … spremna beseda Uroš Mozetič … nekaj utrinkov:
” … V zadnjih dveh zbirkah se v Novakovićevi poetiki zgodi nov radikalen preobrat – nastopi čas za kratke lirične pesmi v skorajda lakonični, staccato pesniški govorici. Pesniška zbirka z naslovom Rumena, zelena, modra, rjava (2006) tako pomeni še en prelom … Zdaj je čas za kratke, lirične pesmi, drobne refleksije in trenutne impresije. Na podobni retorični pozituri sloni tudi zbirka Majhne stvari, ki pa se od prejšnjih zbirk razlikuje zlasti po tem, da se bralec že po nekaj verzih ujame v rdečo nit, nekakšno fille rouge, ki vseh petinšestdeset pesmi povezuje v bolj ali manj homogeno celoto. Majhne stvari, ki so seveda velike stvari z vidika preproste življenjske modrosti, premorejo večino novodobnih človekovih izpraševanj: ljubezen, ki izginja in se pojavlja na istem mestu, globoke sanje, iz katerih ne moremo prilesti nazaj, paradoks čiste samosti, kjer nikoli nisi sam, kako verjameš danes, jutri pa nič več, potem zrcala, ki so vse krog nas in so tam povečini zato, da nam vzbujajo občutek nelagodja.
V osnovnem smislu Majhne stvari pretežno nagovarjajo žensko osebo, bodisi prisotno ali odsotno. Nikoli doslej se še ni subjekt (morda pesnik sam?) tako drznil razgaliti pred bralcem … ”
Pesniška zbirka XXI je izšla jeseni 2015 pri založbi LUD Šerpa v njihovi zbirki Luda šerpa. Pesmi so nastale ob branju latinskih rekov, ki jih je izbral in prevedel prof. dr. Janez Kranjc ter o njih poglobljeno, skozi prizmo današnjega časa, pisal v Pravni praksi v rubriki »Pozabljena latinščina«. Janez Kranjc je v spremni besedi med ostalim zapisal, da “je pesmi razumel kot željo po poglobitvi sporočilnosti samih rekov in poskusu njihove nekoliko drugačne aktualizacije. Pesnikov subtilni pristop odpira nove razsežnosti in spodbuja k poglobitvi in razmišljanju. Predvsem pa nam postavlja zanimivo ogledalo, v katerem lahko opazimo svoje napake, nedoslednosti, površnosti ipd. V tem je gotovo temeljni pomen te knjige.”
Pesnik se je v tej knjigi spet vrnil k pesmim v prozi in v sebi značilnem ritmu izraža kritičen pogled na svet v enaindvajsetem stoletju.
Izbor 50 pesmi iz njegovih dosedanjih zbirk za odrasle in za otroke, ki ga je v obliki eKnjige izdala Založba Genija decembra 2015. Knjiga je brezplačna, vabljeni, da jo prenesete v enem od ponujenih treh formatov (epub, mobi, pdf).
Za nadaljnje branje pa bo treba v knjižnico. 🙂
Koncem leta 2017 je izšla nova pesniška zbirka z naslovom Podtoni. Knjiga je izšla v prestižni zbirki Aleph pri Centru za slovensko književnost. Besedilo za zavihek je prispevala Maja Šučur, ki med drugim zapiše, da “so Podtoni najbolj mrakobna zbirka Novice Novakovića doslej” in “njegova pot je posute s kosi zarjavelih verig” V zbirki je pet ciklov s po dvanajstimi pesmimi, sestavljenimi iz dveh štirivrstičnic. Pesnik “dokončno razgrne ranljivost”.
Novica Novaković 