Tisto noč

Tisto noč, ko sem gledal na svet skozi okno hotelske sobe, sta mi

nenadoma spregovorila Saramago in Zagajewski, z glavo na blazini

sem jima skušal ubežati, a njune misli so bile premočne, iztrgale so me

iz objema davnih in najnepomembnejših reči, ki se mogoče niso niti

zgodile, in mi vtisnile svoj pečat, usedel sem se na postelji, zbegan in

razpršen, na moji levi je sedel Saramago in mi pripovedoval o slepoti

in o slepcih, ki umazani in razcapani stopajo drug za drugim skozi brozgo

smeti in lastnih iztrebkov, mi govoril o izgubi spoštovanja in občutka za

osnovne vrednote, in za hip zagledam sebe v tem svetu slepcev, kako

se borim s podganami in divjimi psi za ostanke hrane, kako z nabreklim

falusom otipavam slepko, s katero sva se po naključju srečala, brišem

si solze, medtem ko me on sprašuje, kakšen pomen imajo solze, ko je

svet izgubil že ves pomen, obrnem se stran od njega in na svoji desni

uzrem Zagajewskega, ki mi pripoveduje o Rusiji, ki vstopa v Poljsko,

o poljih in travnikih, o rožah in smehu, o šrapnelih in vetru, o gorah in

rekah in bajonetih, o tem, kako je Rusija kot puščica prebodla poljski

hrbet, iz njegovih besed ne teče kri, čeprav jo čutiš med verzi, prvi

trenutek toplo in lepljivo, nato mrzlo, strjeno, brezosebno, pogledam

svoje roke, ki so tudi roke človeštva, in na njih je kri, pogledam svoje oči,

ki so tudi oči človeštva, in v njih je sovraštvo, pogledam v svojo dušo, ki

je tudi duša človeštva, in v njej je strah, in moje zlomljeno srce zopet

joče, za vse padle fante, za vsa ubita dekleta, za vse poklane otroke, in

spet me José sprašuje, kakšen pomen imajo solze, ko je svet izgubil že

ves pomen, skoraj nikakršen, tako se učim od njiju, zmedeno poskušam

odgovarjati na njuna navzkrižna vprašanja, koliko je vredna prihodnost

brez sedanjosti, nič, vprašanje česa je vedno bilo umreti, časa, in tako

skozi noč, in tako do jutra, ko sem stal ob oknu in gledal na svet, vpet v

njegove divje brzice, četrtega marca dva tisoč, v mestu Luksemburg sneži.

Angel Fall

Sanjam o tebi, Angel Fall, sanjam tvoje neštete

kapljice, ki pršijo po moji koži in mi lepijo lase,

zamišljam si tvoje šumenje in bučanje, tvoj strahotni,

neizrekljivi padec, in želim si, kako močno si želim,

da bi stal ob tvojem vznožju, da bi se vrgel s tvojega

vrha in poletel kot ptica do tvojih najsvetlejših

globin, da bi se kakor brig prizibal po tvojih brzicah,

pa čeprav bi se ob padcu raztreščil na milijon koščkov

in bi me to vrglo kdo ve kam, morda v mezozoik, morda

v ozvezdje Perzeja, mogoče bi se spremenil v ibisa ali

v drevo sikamore, morda bi na Finskem nastalo novo

jezero ali pa bi v Patagoniji veter zapihal močneje,

ali pa bi ostal prisoten v ozračju, v tvoji bližini,

Angel Fall, prisoten kakor vonj mimoz, kakor zvok

pozavne, ki bi čisto po tiho spremljal tvoje petje.

Deliričen utrip 1

V meni živijo spomini na mrtve pesnike, v meni se

skriva vozlišče maničnih energij, v meni sta sončna

in senčna stran človeštva, sedem čudes sveta, v meni

so podobe sodobnikov in Poejeve groteskne novele,

v meni je vse, tudi nekaj niča, počasi se spreminjam

v velik, medeninast kotel, v katerem se užitki mešajo

z zvoki trobent, tub in trombonov z ulic New Orleansa,

prepojen s transkaotičnostjo se katapultiram v osrčje

razgaljenega mesta in prilagodim bitje srca ritmu

jazza, barvo kože ebenovini, svoj vonj vonju džungle

in vonju puščave, dolžino koraka razdalji med planeti,

fantastično potovanje, ki se konča na robu neskončnosti,

me vznemirja vsakič na drug način, tako kot me vedno

znova vznemirjajo vzhodnjaški misticizem, bojni pohodi

severnoameriških Indijancev in voodoo rituali, tako kot

me vznemirjajo subkultura, underground glasba, črni

žamet in nedojemljive hitrosti, včasih sem napet kot

struna, včasih vibriram in valovim, včasih sem kot

reka, včasih kot led, a vedno sem tu, nekoliko nor in

nekoliko genialen, obseden z nagajivostjo: pohajkujem.

Pesniku

Postal si reka z mogočno delto, ki se odpira v nebo, med stenami

moje lobanje se odbijajo tvoji koraki, bleščeči in orošeni odpirajo

vrata, ki si jih sam nikoli ne bi upal odpreti, hrana so, ki jo

uživam, in sokovi, ki se pretakajo po mojih žilah, so kot plaz in

kot iskra, iz njih se rojevata dež in sonce, v njih je opisano

rojstvo Amerike, enkrat si delfin, drugič si ženska, spreminjaš se

z neopisljivo lahkoto, v izvir svetlobe, ki nezadržno kipi iz

rdečkaste zemlje, v najmogočnejši komet, ki je do danes obliznil

naše sanje, v oblake, ki dirjajo čez uspavano obzorje, a vedno

ostajaš boem, križan z ljubeznijo bogov, boem, ki ve, da gre zares.

Stopinje

Stopinje se odpirajo pred menoj, ženska, stopinje, ki jim

ne vidim ne konca ne kraja, stopinje, ki me nosijo kot reka,

v katero tonem tiho in počasi, stopinje, ki me vržejo kot

veter v neizsanjane čase, ki jih ni, stopinje, ki so

prevelike zame in premajhne zate, stopinje so moj privid,

ženska, tvoj privid, obljubljajo nama dežele, v katerih ni

krivic, kjer se vse vrti hitro in nepredvidljivo, z neverjetno

naglico, in vse se vedno srečno izteče, dežele, kjer ljubezen

obvladuje vsako misel, usmerja vsak gib, vsak dotik. Stopinje

se odpirajo pred menoj, ženska, me vabijo in mamijo, stopinje,

ki jim zaupam, tako kot čarovnik zaupa kristalni krogli, zvezdam,

stopinje, ki jim sledim kot bojevnik, ki celo življenje lovi

enega samega mogočnega jelena in se ob srečanju z njim povsem

spremeni, kot da bi se ponovno rodil, stopinje so, ki jim sledim,

v neznano jim sledim, ženska, in čakam, ali me bodo privedle do

nekih drugih stopinj, tistih stopinj, ki jim mogoče ti slediš.

Egotrip 1

O meni snemajo visokoproračunske celovečerne filme, o meni

snemajo neskončne serije s tisoč in tisoč nadaljevanji,

biografi opisujejo mojo življensko zgodbo, sem glavni

junak najboljših romanov, navdih in inspiracija umetnikov,

po meni se imenujejo mesta in nogometni klubi, po meni se

imenujejo zobne paste in mila, moj rojstni dan praznujejo

povsod kot državni praznik, na vseh stavbah, v katere sem

vstopil, se bleščijo zlate spominske plošče, gradijo mi

spomenike, rišejo moje portrete, me opevajo v epih in v

narodnozabavnih pesmih, najstniki nosijo majice z mojo

podobo in si tetovirajo moje ime na intimne dele telesa, sem

del sanj vsake ženske, mogoče tudi kakšnega moškega, na dan

dobim milijone pisem, a jaz, nič prevzvišen in nič napihnjen,

živim običajno življenje in se družim z izbranimi bogovi.

Brezglavi jezdeci

Kje ste zdaj, brezglavi jezdeci, kje so vaši totemi, kje je vaša revolucija,

svojo ideologijo bojevanja in uporništva ste zamenjali za udobje in brezdelje,

svojo svobodo za obveznosti in odgovornosti, polni omahovanja in cincanja

ste vse užitke brezmejnega fukanja prodali za masturbacijo, ni vas več,

nikjer več vas ni, za vami ni ostalo nič razen drobnih zapisov, besed,

slabih verzov, za vami prihaja druga generacija, še bolj uporna, še bolj

drzna, generacija, ki ni priklenjena na samopotrjevanje, saj zaničuje vso

navlako sodobne družbe, kdo ve, ali ji bo uspelo spremeniti planet na bolje

ali pa bo vsaj začrtala pot neki tretji generaciji ali še kasnejši, ki bo prinesla

spremembe, ki bo vrnila mir in modrost, ki bo vdihnila strast v opustošeni

vsakdan, tako ležim na tleh, izčrpan in zmeden, in buljim v strop, ki se vrti,

priznam, zadnje čase sem preveč odprt, preveč čustven, to bi bil lahko

bumerang, ampak naj bo, nekega jutra me tako ali tako ne bo več, pobral

bom svoje stvari in izginil, brez besed, brez poslavljanja, enostavno se bom

obrnil in odšel, kakor okrutni brezglavi jezdec, ki še vedno verjame v svet.